Pretresljivo je pri obredu posvečenja videti diakona in pozneje duhovnika ležati pred oltarjem na tleh; tako kot še na vsak veliki petek. Prizor je presunljiv.
Vendar, spoštovani novomašnik, Ti veš, da to ni le prizor, scena, trik. Najbolje veš sam, kaj si občutil v tem tako obtlehnem položaju, ko se globlje kot do tal s telesom ne bi mogel spustiti. Vedno so tla, naj bo na zemlji ali pod njo, najnižja lega našega telesnega stanja.
Pomen te duhovnikove drže je za današnjo duhovno površnost bolj grozljiv kot dojemljiv. Da, celo za kakega kristjana. Kljub temu si vsem na očeh pokazal, za kaj si se odločil. Za popolno služenje; za pomanjšanje sebe do dna; za izničenje sebe iz ljubezni do Kristusa, da bi zmogel ob božji roki dvigati druge na primerno duhovno raven. Resnično ponižno, nikakor pa ne ponižano dejanje na začetku duhovniške poti prav na dan in ob uri Tvojega posvečenja.
Novomašniško posvečenje je slavje. Mnogo stvari ga omogoča in vzdržuje. Ti si na boljšem kot r...