Mesec junij je najstrašnejši mesec v slovenski zgodovini. Spominja nas na strašno morijo leta 1945. Ni bila nekaj nepričakovanega niti dokončnega. Bila je nadaljevanje tistega, kar je sprožilo državljansko vojno, bila je napoved tistega, kar se je dogajalo še vse tja v začetek petdesetih let. Tudi zažig škofa Vovka je del te zgodbe. Morilcev in zažigalcev niso nikoli našli, čeprav so vsi vedeli zanje.

Razkrivanje najhujše tragedije v slovenski zgodovini je ena največjih značilnosti družbe, v kateri živimo od junija 1945 dalje. Dolga desetletja so poboje zanikali, čeprav so skrbno bdeli nad množičnimi morišči. Številna so minirali, da bi spremenili njihovo zunanjo podobo, na nekatera so načrtno zasajali gozdove, tudi za smetišča so jim prišla prav. Pred zlomom komunizma je bila tišina o njih preglasna, pojavile so se zahteve po razčiščevanju. Najglasnejši in najvztrajnejši pri tem niso bili svojci žrtev, ampak takšni ali drugačni dediči izvajalcev pobojev. Strašnega b...