Zavetnik: Vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega

Atributi: bireto na glavi, sklenjene roke na prsih

Ljubezen do ubožcev in nebogljenih je bila Jožefu Cottolengu privzgojena že v najnežnejši mladosti, saj je že kot petleten deček želel domačo hišo spremeniti v zavetišče zanje. To željo je kasneje uresničil kot mlad duhovnik. Po posvečenju je nekaj časa opravljal duhovniško službo v domačem Turinu, kasneje prevzel nekoliko bolj oddaljeno župnijo, ob tem pa še naprej študiral. Še razmeroma mladega so ga nastavili za kanonika pri cerkvi sv. Rešnjega telesa v Turinu, kjer je lahko začel bolj zavzeto delati z reveži in pomoči potrebnimi. Kmalu je ob cerkvi vzel v najem dve sobici in tam sprejemal ter stregel zapuščenim in bolnim. Pridružili so se mu še neka mlada vdova in nekaj deklet, kar je bil začetek družbe »vincetink« ali »kotolenginj«. Kasneje si je v kraju Valdocco izbral novo zavetišče, zrasla je Hišica božje previdnosti, zavod, ki danes obsega celo ulico hiš za najbolj nebogljene: bolne, hrome, gluhe, neme, slepe, pohabljene, duševno prizadete, sirote, zanemarjeno mladino … Zanje poleg sester skrbi še cela četa prostovoljcev.

Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«. Drugo njegovo ime Benedikt pa izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen« oz. iz deležnika glagola bene dicere »lepo, spodobno govoriti, hvaliti; blagoslavljati«.

Rodil se je 3. maja 1786 v piemontskem mestecu Bra južno od Turina.
umrl pa 30. aprila 1842 Chieriju pri Turinu.

Družina: Kot prvorojenec izmed dvanajstih otrok je bil rojen v pobožni družini, ki je pripadala srednjemu razredu. Poleg njega sta še dva brata postala duhovnika: Alojzij in Albert, ki je postal dominikanec.

Skupnost: Njegova največja ustanova je Dom previdnosti, ustanova v Turinu, ki danes skrbi za okoli deset tisoč najrazličnejših revežev. Ustanovil je posebno družbo sester sv. Vincencija (vincetink), ki danes šteje nad 5000 članic, obstaja pa tudi moška veja. Poleg tega je ustanovil še hčere usmiljenja, hčere Dobrega pastirja, eremite rožnega venca in duhovniško zvezo Svete Trojice.

Geslo: »Kristusova ljubezen nas priganja.«

Zavetnik: Vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.

Kreposti: Že kot otroka ga je mati vadila v usmiljenju do revežev in bolnikov, zato ni čudno, da je to postala njegova glavna življenjska naloga. Druga, zanj zelo značilna lastnost, je neskončno zaupanje v božjo previdnost. Bil je izredno dobrohoten, globoko pobožen, z otroško vdanim zaupanjem v Marijino priprošnjo in pomoč.

Upodobitve: Poznamo več njegovih upodobitev: na enih je upodobljen kot kanonik, na večini pa kot preprost duhovnik, običajno z biretom na glavi in sklenjenima rokama na prsih; najbolj značilne zanj pa so upodobitve sredi bolnikov in revežev, ki jih tolaži in jim pomaga.

Goduje: 30. aprila.

Misel: »Molitev je naše prvo in najpomembnejše opravilo.«