Piše GREGOR ČUŠIN, dramski igralec

Gornji stavek lepo zadene bistvo mojega duhovnega življenja v preteklem letu, po katerem se, tako čez ramo, oziram. In da ne bo pomote: to ni pohvala! Res ne. Če natančno preberete gornje besede in jih premislite, in kljub temu da jih je izrekel sam Janez Krstnik, vendarle izražajo le goli formalizem. Le držo, ki ji ni nujno, da vsebuje duha.

Žal je tako, da se raje zakopljem v delo, kot pa da bi kopal po sebi, ali če prevedem: laže se je potopiti v versko delo, aktivnost, pa naj bo že kakršna koli, kot pa neomajno vztrajati na poti iskanja. Lani sem prekrižaril našo ljubo deželico (včasih je pa dobro, da je bolj majhna, a ne?!) in obiskoval župnije te in one škofije, še čez mejo sem malo povohal, visoko sem držal svoj krščanski prapor in povsod kar se da veselo oznanjal, »da je TA Božji Sin«. A zdaj se počutim kot ob koncu predstave: luči so ugasnile, dvorana se je izpraznila, igralec pa si v garderobi odstranjuje z obraza velik...