Kaj so doslej zapisali kritiki o koroškem (samohodcu, samotnežu, izobčencu, obstrancu) akademskem slikarju, grafiku, freskantu Valentinu Omanu (r. 1935 v Štebnu pri Beljaku, študij likovne umetnosti s specialko na Dunaju in v Ljubljani), tega preprosto ni mogoče zgostiti v kratek zapis. Vsega ne povedo niti številne pregledne razstave njegovih umetnin, samostojne in skupinske, z neštetimi spremnimi katalogi. Umetnostni kritiki govorijo o Omanu kot vrhunskem evropskem likovnem umetniku. To med drugim potrjujejo tudi mnoga priznanja in nagrade, med njimi denimo v San Franciscu (1973), v Celovcu prva nagrada na grafičnem bienalu (1974), v Ljubljani nagrada Prešernovega sklada (1981), v Celovcu Tischlerjeva nagrada (1991), častni doktorat (1995). Monografije, katalogi, stalne javne in zasebne zbirke govorijo o odmevnosti njegovih likovnih naporov. Toda najljubši so mu ateljeji na Koroškem in na Dunaju, kjer se lahko sprošča njegova ustvarjalna domišljija, tišina bogoslužne...