Danes je čas, v katerem pogosto srečujemo pametnost, a, žal, preredko modrost. Ogroženi smo s strahom, da nas ne bi kdo spregledal v naši stvarnosti, ki je tudi krhka, nemočna, iščoča, predvsem pa željna sočutne bližine, ki bi nas umirjala v naših pristnih človeških doživljanjih. Naša obramba je »pametnost« .

Preredko se ceni celostna inteligenca. Še vedno se po gospodu Renéju Descartesu vrednoti posameznik predvsem po: »Mislim, torej sem!« Spregleduje pa se, da sem tudi zato, ker ljubim, molim, občudujem, ker privijem vijak, ker kuham, negujem rože ...

In ker smo v obrambni ogroženosti zelo pametni, se bojimo vsega, kar ni racionalno. Molitev rožnega venca pa seveda (vsaj na videz) ni racionalna. Ponavljanje istih besed, izguba časa ... Spominjam se pikrih pripomb (tudi od »posvečenih« oseb) na račun te molitve. Nekaj časa je bila aktualna norčevalna pripomba na svete (ne vem, morda je še sedaj, pač živim v hribih, daleč od modnih trendov): »Bil je tako pobo...