Včasih se stvari ne zgodijo takrat, ko bi hotel. Ne gre. Ni pravi čas zanje – poletje je prezgodnje, meseci kratki in ure odbežijo brez minimalnega napredka v želeno smer.

To poletje mi je tako ubežal intervju. Z nekom, ki je star od osemnajst do šestindvajset in živi na kmetiji, podeželju, provinci, na vasi ali kakorkoli že žlahtno imenujemo kraj, kjer na kvadratnem kilometru ni sto dvajset prenapolnjenih zabojnikov za smeti, ni osem ducatov avtomobilov in lahko tudi ob dveh popoldne še slišiš ose, čebele, ptiče in druge živalce, če seveda soseska nima vključene kosilnice, motorne žage, škropilnice, kombajna, traktorja ali motokultivatorja.

Ta kmečka žlahtnost, ki jo menda kar vsi po vrsti nosimo v genih, me je prevzemala že od počitnic, ko sem brez diha sedela na trinožniku v obokanem starem hlevu in pogledovala krave, ki so mukale in tulile, mahale z repi, žvečile tiste zadeve iz jasli in se nasploh delale, kot da me ni. Skedenj nam je bil za skrivalnico, trav...