»Pri Matečk’« v Dolenčicah pri Javorjah nad Škofjo Loko je bil nekoč dom rosne mladosti Antona Ažbeta (1862–1905). Od tod je moral zgodaj v svet, v uk k trgovcu v Celovec. Tako je odločil oče, saj Tončku, šibkoraslemu, z veliko glavo, a kratkimi nogami, zaostalemu v rasti, s poškodovano hrbtenico, slabotnemu, ni mogel zaupati domačije. Tudi »vajeniški usodi« ni bil kos, zato je rešitev videl v »begu«; odšel je v Ljubljano in se udomačil pri slikarskem mojstru Janezu Wolfu. Od tod ga je pot vodila na slikarsko akademijo na Dunaj in v München, kjer je leta 1891 v Leopoldovem parku odprl znamenito zasebno korektorsko šolo, po njem imenovano Ažbetova slikarska šola. »Umetnostno karizmatični« Ažbe je bil »neizprosno strog učitelj« s trdnimi načeli: umetnik postane, kdor je najprej sposoben tehnik in natančen opazovalec, vztrajen in delaven. Mož s košatimi brki, dobrodušen, pravi tip poljanskega kmečkega barona, je hodil med celim gozdom stojal. Zunaj šole je bil molčeče zagren...