Posebno pozornost sem namenila ohranjanju fuksij, za katere že po tradiciji velja, da stare rastline prehajajo iz roda v rod.

Fuksije je leta 1695 odkril Charles Plumier v Srednji Ameriki na otoku Santo Domingo na Haitiju. Poimenovali so jih po berlinskem botaniku Fuchsu, v Evropo pa so prve prinesli šele pred dobrimi 130 leti. Rod fuksij združuje sto vrst, vendar so čiste vrste v vrtnarski vzgoji redke. Ocenjujejo, da so žlahtnitelji vzgojili že 8.000 do 10.000 sort, vrtnarji pa gojimo le ozek izbor.

Fuksije so doma v vlažnih gozdovih Srednje in Južne Amerike, Zahodne Indije, Nove Zelandije in Tahitija. Uspevajo tudi do 3.000 m visoko v Andskem gorovju in v Kordiljerah. Večina fuksij zato potrebuje zavetno, deloma senčno rastišče. Morda še vse premalo poznamo koralne, pisanolistne in škrlatne fuksije, ki odlično prenašajo sončne lege. Prav vse te sončne fuksije bogato cvetijo do pozne jeseni, odporne so na pršico, ki je poleg rastlinjakove ščitaste uši največ...