Čas teče, marsikaj se v Sloveniji jasni, nekoč prikriti zločini prihajajo na dan, nekatere gmotne krivice so poravnane, med ljudmi raste zavest, da je bližnja preteklost drugačna od tiste, o kateri so se učili v šolah. Vse to upravičeno vzbuja upanje, da bo resnica končno prerasla stare laži. A kljub vsemu je to še vedno le upanje.

Dokaz, da tako imenovane tranzicije noče biti konec, je med drugim boleče izgnanstvo zemeljskih ostankov pokojnega ljubljanskega škofa begunca dr. Gregorija Rožmana (umrl 16. novembra 1959). Pri tem ni najhuje, da ostaja grob tega velikega Slovenca v ameriškem Lemontu, temveč dejstvo, da to nikogar, z izjemo nekaterih vernikov v diaspori in Nove slovenske zaveze v domovini, ne moti.

Slovenci smo se po letih državne samostojnosti z vstopom v Evropsko zvezo vnovič izrekli za demokratično družbeno ureditev in s tem odklonili totalitarizem, tudi tistega, ki je pol stoletja oblikoval mišljenje večjega dela rojakov. Odločili smo se za mirn...