Odraščala sem v krščanski družini. Prek dejavnosti v Cerkvi smo bili otroci tesno povezani z župnijo. Prijateljstvo z Bogom je raslo skozi igro, glasbo in druženje. Občutek božje bližine je preveval tudi prve pomembnejše odločitve v življenju. Živela sem mirno, otroško in skoraj opazila nisem, kdaj je Bog izpadel iz mojega življenja. Študij sem že skoraj končala, to mi je vlivalo samozavest in občutek neodvisnosti, končno sem imela več časa za družbo in zabavo. To mi je vzpodbujalo občutek svobode in lahkotnosti. In to kljub temu da sem Boga tako mimogrede in vse pogosteje - pozabljala. In se čudila, ker ga tudi pogrešala nisem. Dokler se ni počasi začelo, po letu, dveh, treh. Ničesar mi ni manjkalo, imela sem vse, kar sem si želela, veliko prijateljev in smeha, super fanta, zanimivo delo. Rada sem potovala in dobrih pet mesecev preživela v Vzhodni Afriki, kamor sem si že dolgo želela. Vsemu navkljub se je vame začelo vrivati neoprijemljivo nezadovoljstvo, čudna neizpolnjenost in ne...