Zavetnik: proti hripavosti, proti boleznim v prsih in pljučih ter proti krvavitvi; tkalcev z volno, oglaševalcev, priporočajo se mu vsi, ki delajo na področju osebnih komunikacij, odnosih z javnostjo, odvisniki in žrtve iger na srečo; Italije, Aquile in nekaterih drugih italijanskih mest

Atributi: asketski, koščen obraz, banderce ali sončna plošča s Kristusovim monogramom »IHS«

V mladosti je bil, kljub temu da je kmalu osirotel, deležen prvovrstne vzgoje in izobrazbe. Kot mlad študent se je pridružil dobrodelni Marijini bratovščini za bogoljubno samovzgojo in pomoč ubogim ter stregel kužnim bolnikom. Prva leta redovniškega življenja je živel skrito, napol puščavniško, kasneje pa postajal vedno bolj »slaven«. Kot pridigar je hodil od mesta do mesta, oznanjal Božjo besedo in se boril proti verski ravnodušnosti in nemoralnosti svojega časa.

Ime: Izhaja iz nemškega imena Bernhard, ki je zloženo iz visokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je 8. septembra 1380 v Massa-Cararrara Maritima v Sieni, Italija,
umrl pa 20. maja 1444 v vasici San Silvestro nedaleč od Aquile, prav tako v Italiji.

Družina: Njegov oče Albertolo degli Albizzeschi je bil lastnik rudnika in predsednik vlade v Sieni. Mati Raniera degli Avveduti mu je umrla, ko je imel tri leta, oče pa pri šestih. Zanj so skrbeli očetovi bratje.

Sodobniki: sv. Janez Kapistran, Vincencij Ferrer, papeži Martin V., Evgen IV., Pij II., cesar Sigismund.

Izobrazba: Bil je izredno nadarjen, že z enajstimi leti je začel študirati na sienski univerzi, kjer je doktoriral iz prava in filozofije, v bogoslovju pa ga je zlasti pritegnil študij Svetega pisma.

Skupnost: Bernardin je sprva premišljeval o vstopu v red avguštinskih eremitov, a je z dvaindvajsetimi leti vstopil v red »manjših bratov« (minoriti). Znotraj reda si je ves čas prizadeval za skrajno uboštvo in višjo popolnost.

Zavetnik: Je zavetnik proti hripavosti, proti boleznim v prsih in pljučih ter proti krvavitvi; tkalcev z volno, oglaševalcev, priporočajo se mu vsi, ki delajo na področju osebnih komunikacij, odnosih z javnostjo, odvisniki in žrtve iger na srečo; Italije, Aquile in nekaterih drugih italijanskih mest.

Sposobnosti: Poleg tega, da je bil nadarjen in imel izvrsten spomin, je bil tudi bister opazovalec ljudi in iskan duhovni voditelj. Ob njegovih pridigah so se ljudje spreobračali, veliko je prispeval k spravi in pomiritvi ter vzpostavitvi javnega reda.

Kreposti: Bil je skrajno zahteven do samega sebe, za Boga mu nobena žrtev ni bila prevelika. Bil je tih in skromen, človek molitve. Bil je velik Marijin častilec, širil je slavo sv. Jožefa, posebej pa se je zavzemal za češčenje Jezusovega imena.

Upodobitve: Po ohranjeni posmrtni maski ga najpogosteje upodabljajo kot frančiškanskega redovnika z asketskim, koščenim obrazom. Njegov simbol je banderce ali sončna plošča s Kristusovim monogramom »IHS«. Vidimo ga tudi upodobljenega s tremi mitrami pod nogami, saj mu je trikrat uspelo odkloniti škofovsko čast.

Goduje: 20. maja.

Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Nikolaj V. 24. maja 1450.

Ko mu je bilo sedem let, je izgubil starše. Zanj so se zavzele tri tete in mu oskrbele prvovrstno vzgojo in izobrazbo. Študiral je pravo, vendar je ob branju spisov sv. Hieronima vzljubil tudi študij Svetega pisma in bogoslovja. Ko je leta 1400 v Sieni izbruhnila kuga, so vsi strežniki zbežali iz bolnišnice. Ravnatelj je obesil na roke Marijinega kipa ključ in tudi zbežal. Kmalu pa je prišel pred tisti kip Bernardin, vzel Mariji ključe, zbral štirinajst prijateljev in skupaj z njimi stregel bolnikom. Tudi on je zbolel.

Potem je vstopil v frančiškanski red, postal mašnik in sloveč pridigar. Pravijo, da mu je Marija izprosila jasen in doneč glas. Posebno je bil apostol češčenja Jezusovega imena. S seboj je nosil banderce, na katerem je bil naslikan Jezusov monogram I H S, in z njim blagoslavljal množice. Na njegovo pobudo so začeli zapisovati Jezusov monogram na stavbe kot ugovor zoper poganske zmote, ki so se tiste čase obnavljale. Na njegovo pobudo so vpeljali praznik Jezusovega imena najprej v frančiškanskem redu, nato pa v vsej Cerkvi.

Zaradi pridig o Jezusovem imenu so ga celo tožili papežu, češ da zavaja ljudi v malikovanje, ko jih poziva, naj molijo »zlato Jezusovo ime«. Papež mu je prepovedal pridiganje, dokler se ni prepričal o njegovi pravovernosti. Kmalu nato ga je ljudstvo hotelo imeti za sienskega škofa, pozneje pa za urbinskega in ferrarskega. Papež je privolil, svetnik pa vedno odklonil. Zato ima na slavni sliki El Greca pri nogah tri mitre. Državne oblasti so mu nekajkrat zaupale državniške službe.

Umrl je na apostolski poti v neapeljsko kraljestvo leta 1444, star 64 let, blizu mesta Akvila. Goduje 20. maja.