Zapel je telefon… »Ali je na poti pismo iz Beograda o teh dneh?«

Kakšna zadrega! Kogarkoli vprašaš, kamorkoli se obrneš, da bi slišal mnenje ali komentar ob smrti Slobodana Miloševića, vsi samo nemočno zavzdihnejo in rajši molčijo; vprašanj je preveč in preresna so, da bi hiteli z odgovori.

Vendar si mislim: kristjan v tej uri ne sme molčati. Tudi za ceno zamere ne. Tudi če se zaveda, da bo vsaka beseda precejena in bo sleherna črtica za ene preveč, za druge premalo. Ozračje je pač takšno.

Vendar ne gre več samo za Slobodana Miloševića, gre za nas. On je prestopil prag smrti. Na spletnih straneh z novicami izjemno veliko število udeležencev podaja docela nasprotujoče si komentarje. Predvsem v današnjih tridesetletnikih se na novo prebuja gnev ob spominu na leta, »ki so jih pojedle kobilice« – na čas, ko so odraščali v skupnem zaporu. Drugi so prepričani, da je v ozadju mednarodna zarota: Zakaj jih je »Haag« že kar nekaj poslal v večnost? Je to »slučaj«, so...