Še bolj kot užaljeni oče, ki neha govoriti in se umakne v svoj svet, rani otroka užaljena mati, če z njim preneha govoriti. Mati sicer nikoli zares ne prekine odnosa z otrokom, vendar ta postane zaradi materinega odhoda, njene užaljenosti skrajno boleč in neznosen. Otrok ima občutek, da je materi odveč. Misli si, da je v njej povzročil tako grozna čutenja, da je zaradi tega odšla in ga zaradi njegovega vedenja zavrgla. V resnici mati ne more nikoli zares oditi. Sploh pa ne more oditi zaradi otrokovega vedenja, pa naj bo to še tako neprimerno.

Ko mati odide, odide izključno samo zaradi sebe. Razlog za odhod ne more biti otrokovo vedenje. Otrokovo neprimerno ali celo neznosno vedenje jo namreč le še bolj izzove v njeni vlogi matere. Mati se mora ob takšnih trenutkih v polnosti zavedati, da je mati svojemu otroku. Njen otrok ni kdorkoli v njenem življenju. Ni partner, sodelavec, prijatelj ali prijateljica ali kdorkoli drug...