»Kako drugače naj te ljubim, Slovenija, kot s pesmijo in besedo, kako drugače kot lahko le s srcem dočutevam tvoje gozdove, polja in ljudi, mlade in odrasle, tiste, ki pod križem čakajo vstajenja, in tiste, ki težavno stopajo na vegaste stezice življenja. Slovenija, povsod si tam, kjer živi tvoja beseda in tvoja pesem, kjer se ohranja tvoj spomin.«

Mnogo je poti in načinov, kako se približati poglavitnemu sporočilu knjige Na meji dveh svetov. Če preberemo uvodni zapis Ljubim te, Slovenija / ali Prešerniana 2006, se nas dotakne prvo spoznanje, da je namreč srce izpisovalo ta potopis, kar pregledno potrjujejo že bežni utrinki:
»Ljubim te, Slovenija, kadar si srce, ljubezen, dobrota, upanje, vera, odpuščanje in sprava. Ljubim te, Slovenija, ko zapoješ z blagovestjo zvonov svojih 2326 cerkva, med njimi s 305 zvonovi Marijinih cerkva. Ko o božiču in veliki noči zapojo, da je ena sama eksplozija odrešenja! Takrat si iz tega srčnega doma pojem z Dan...