Ob 150. obletnici smrti Heinricha Heineja (1797–1856)
Objava:
13. 05. 2006 / 22:00
Deli:
Čas branja:
2 minuti
Nazadnje Posodobljeno:
10.05.2006 / 11:41
Ob 150. obletnici smrti Heinricha Heineja (1797–1856)
V svojem CREDU, napisanem ob narodnem prazniku, posvečenem Prešernu, sem med pesniki 19. stoletja, ki so bili daleč od Kristusa, omenil nemškega pesnika, po rodu Juda, Heinricha Heineja, sodobnika velikega Vrbljana.
V svojem CREDU, napisanem ob narodnem prazniku, posvečenem Prešernu, sem med pesniki 19. stoletja, ki so bili daleč od Kristusa, omenil nemškega pesnika, po rodu Juda, Heinricha Heineja, sodobnika velikega Vrbljana. A če rečemo, da je bil Heine, ta sramotilec vsega svetega (»Nebesa prepuščamo angelom in vrabcem«), daleč od Kristusa, je premalo: lahko bi ga označili kot kakšnega pesniškega Voltairja. V Londonu je bil vsak večer gost pri Marxovih in Marx je vplival na njegovo poezijo, kakor je on na Marxovo komunistično vizijo. Kako naj bi imel takšen ateistični Jud kaj s krščanstvom?
Zdaj pa mi prijatelj iz Avstrije pošilja tipkopis z naslovom Bekehrung von Heine (Heinejeva spreobrnitev). V njem je naveden pripis, ki ga je Heine dodal svoji pesniški zbirki Romanzero.
Pripis se v slovenščini presenetljivo glasi takole: »Če človek leži na smrtni postelji, postane zelo občutljiv in bi se rad spravil z Bogom in s svetom. Ker sem sam potreben božje milosrčn...
Zdaj pa mi prijatelj iz Avstrije pošilja tipkopis z naslovom Bekehrung von Heine (Heinejeva spreobrnitev). V njem je naveden pripis, ki ga je Heine dodal svoji pesniški zbirki Romanzero.
Pripis se v slovenščini presenetljivo glasi takole: »Če človek leži na smrtni postelji, postane zelo občutljiv in bi se rad spravil z Bogom in s svetom. Ker sem sam potreben božje milosrčn...
