»Že sedemnajstič smo zbrani na tem kraju in kakor vsakič, se tudi danes nemočni zavedamo, da neznanski konec teh, ki tukaj ležijo, ostaja zunaj našega razumetja. Še največ, si potem pravimo, je to, da smo tukaj. Da smo tukaj, je znamenje, ki pove več, kot bi mogle povedati naše besede; kakor sveča, ki smo jo prižgali na grobu, pove več kot naš spomin in naša molitev. Z znamenji presegamo sebe. To govorim zato, da bi se zavedeli, da smo na svetem kraju, na meji med tem, o čemer je mogoče govoriti, in med tem, o čemer ni mogoče govoriti. To je svet kraj in njegova svetost nas ne sme zapustiti tudi sedaj, ko bomo govorili o zgodovini, o tem, kar nam je znano in kar smo izkusili.

Nedavno je ugleden slovenski pisatelj zapisal, da so Teharje bile tragedija. Teharje niso bile tragedija, ampak zločin. Tudi Kočevski rog ni bil tragedija, ampak zločin. Storjen je v resnici bil že tedaj, ko so se pojavili ljudje, ki jih je najbolj označevalo to, da so pripravljeni na vse. V do...