Ko odide mati, se v otrokovem svetu vse spremeni. Otrok materin odhod in ločitev razume kot zavrnitev. Misli, da ji je postal odveč. Počuti se nezaželenega, ker ga mati več ne more umestiti v novo okolje. Toliko bolj, če se mati odseli drugam. Občutek odvečnosti bo otroka po vsej verjetnosti spremljal vse življenje.

Otrok se bo zato lahko počutil izgubljenega, brez pravega stika in odnosa tako z materjo kakor z očetom. Materi bo globoko zameril, da ga je pustila samega; očetu pa, da mu ni zmogel ohraniti matere. Po drugi strani bo sebe obtoževal za njen odhod. Da je naredil nekaj tako krutega in grdega, da ni zmogla več vzdržati. Hkrati bo jezen na oba. Kako, da se nista zmogla dogovoriti, si odpustiti, se pobotati, si dati še eno možnost, da nista imela dovolj poguma.

Vsa ta čutenja se bodo v otroku kar prelivala in težko jih bo izrazil. Bolelo ga bo in neustavljivo bo hrepenel in upal, da se bo vse še popravilo in uredilo. Zato bo še dolgo potem, ko bo npr. mati...