Izgubljena, a vendar spet najdena kočevarska dediščina
Objava:
02. 09. 2006 / 22:00
Deli:
Čas branja:
14 minut
Nazadnje Posodobljeno:
30.08.2006 / 09:38
Izgubljena, a vendar spet najdena kočevarska dediščina
Pozabljeni del slovenske zgodovine
GÖTT VUTR SA UA AF INSHER HOIMOT, O HILF INSH AHOU, ASS AUE LEITE BU BER DU LABM, WER WRIDN NU A GUTES MINONDERSEIN, BAM URBEITN.
Besede, ki smo jih slišali med slovesno razglasitvijo novomeške škofije in umestitvijo njenega prvega škofa mons. Andreja Glavana, so za večino zbranih v stolnici sv. Nikolaja in ob njej ter za televizijsko in radijsko občinstvo zvenele ne le nenavadno, temveč popolnoma tuje. Kot da so prišle od ne vem kod in bile namenjene ne vemo komu. Pa niso prišle od daleč, saj so se že pred davnimi časi ukoreninile na slovenskih tleh; in niso bile namenjene same sebi, temveč oživitvi zgodovinskega spomina na ljudi, ki so na dobršnem delu ozemlja sedanje novomeške škofije živeli in verovali dobrih 600 let. Nekateri pa še danes, kot recimo Hans I. Jaklitsch, ki je med mašo tisto slavnostno soboto, 10. junija, prebral prošnjo – v kočevarskem jeziku.
Simbolno priznanje...
Besede, ki smo jih slišali med slovesno razglasitvijo novomeške škofije in umestitvijo njenega prvega škofa mons. Andreja Glavana, so za večino zbranih v stolnici sv. Nikolaja in ob njej ter za televizijsko in radijsko občinstvo zvenele ne le nenavadno, temveč popolnoma tuje. Kot da so prišle od ne vem kod in bile namenjene ne vemo komu. Pa niso prišle od daleč, saj so se že pred davnimi časi ukoreninile na slovenskih tleh; in niso bile namenjene same sebi, temveč oživitvi zgodovinskega spomina na ljudi, ki so na dobršnem delu ozemlja sedanje novomeške škofije živeli in verovali dobrih 600 let. Nekateri pa še danes, kot recimo Hans I. Jaklitsch, ki je med mašo tisto slavnostno soboto, 10. junija, prebral prošnjo – v kočevarskem jeziku.
Simbolno priznanje...
