Ena od točk vere, o kateri vem, da mi ni vse jasno in da se glede nje podzavestno morda celo nisem upala natančno poučiti o nauku Cerkve, je del veroizpovedi, ki govori o poslednjih rečeh, o sodbi, vicah, peklu in nebesih in o odrešenju, o Jezusovi poti od smrti na križu do vstajenja, o spominjanju velike sobote.

Spominjam se ikonografije iz otroštva: na veliko soboto leži Jezus v grobu in vse miruje, zemlja je gluha, ker je Bog mrtev, in tišina plava nad svetom … Hudo žalostno, vendar bo jutri velika noč, dan vstajenja, aleluja …

Vem, da je ta del vere hudo osupljiv, še posebno seveda za neverne. Kristusovo vstajenje in človekova nesmrtnost zaradi odrešenja, kakšen nesmisel!

Vendar pa, zame, mnogo hujša misel: smrtnost, kakšen nesmisel! Kakšen pekel, svet brez Odrešenika! Velika sobota, velika tišina … Misel na to, kaj bi bilo, če velikega petka in za njim velike sobote in seveda velike nedelje ne bi bilo – če bi za človekom ostal le en velik nič in dr...