Včasih se zdi, da iz našega besednjaka izginjata dve čarobni besedi: hvala in prosim. Tako redko ju slišimo, da se nam zdi že skoraj čudno, če ju kdo še uporablja. Ljudje vedno več govorijo o svojih pravicah, jih zahtevajo, če je treba tudi na silo. Ljudje naj bi imeli pravico do zdravja, do najboljše oskrbe, najdražjih zdravil, najdražjih posegov. Seveda naj bi imeli tudi pravico, da dolgo in srečno živijo. Ali pa morda celo pravico, da nikoli ne umrejo. Če bodo ljudje tako vedno bolj zahtevali svojo pravico, me ne bi čisto nič začudilo, če bi nekega dne zahtevali tudi pravico do nesmrtnosti.

V takšnem družbenem ozračju mi je bilo čudovito poslušati o stari gospe, ki ji beseda še pomeni vrednoto. Ne poznam je, vem samo, da živi nekje v Ljubljani. Po vsem, kar sem slišala o njej, pa mi je zelo blizu. Živela je skupaj s sestro, tudi staro gospo, ki je hudo zbolela. Najprej so jo operirali, potem pa je prišla dom...