Iskren pogovor je nekaj zelo dragocenega, v vseh življenjskih obdobjih. Ko je človek v stiski, ko zboli, ko umira, pa je še prav posebej nenadomestljiv, čeprav se prav ob takšnih situacijah dogaja največ napak. Mnogi ljudje še vedno niso dojeli, da laž nikoli ni rešitev, da nič ne pomagamo, če polepšujemo stvari, če si izmišljujemo in lažemo in seveda sami vemo, da to ni res. Največkrat se to dogaja zato, ker se sami bojimo govoriti resnico in ker se bojimo reakcije človeka v stiski.

Vesela sem bila znanke, ki mi je pripovedovala, kako je malo več kot dva meseca obiskovala staro gospo, ki je umirala. Bilo je v začetku jeseni. Stara gospa je postajala vedno šibkejša in bilo je očitno, da se ji življenje izteka. Veliko sta se pogovarjali, zelo iskreno. Videti je bilo, da jo stara gospa sprejema in ji zaupa. Znanka se s hvaležnostjo ozira na čas, ki ga je preživela z umirajočo staro gospo. Pravi, da se je veliko naučila od nje.