Foto: Karmen Smodiš

Znanka mi je pripovedovala, kako je sosedu ponudila v branje mojo drugo knjigo Čisto vsakdanje stvari. V njej so zbrani prispevki, ki sem jih štiri leta objavljala v Družini v rubriki, ki nosi ta naslov. Sosed je knjigo po nekaj dneh vrnil s komentarjem: »To pa res ni nič posebnega. Moj čas je preveč dragocen, da bi ga izgubljal s takšnim branjem. Pa že raje vzamem v roke kaj drugega.«

Vsak človek se mora sam odločati, kaj bo bral. K sreči smo ljudje zelo različni in segamo tudi po različnih knjigah. Ali si lahko zamišljamo, da bi vsi segali po istih stvareh, pa naj bodo to knjige, hrana in vse drugo. Še stepli bi se.

To »nič posebnega« pa me zaposluje še na neki poseben način. Ko je človek mlad, dela pogosto velike načrte in si življenje predstavlja čisto drugače, kot je potem v resnici. Tudi zase vem, da sem si marsikaj predstavljala povsem drugače, da sem tudi sama razmišljala o stvareh,...