Znano je, da je večina Sofonijevih prerokb, ki so bile naznanjene, usmerjene z jezo na versko stanje v njegovem času. Konkretne besede, ki so nas ob božji besedi dosegle, pa so drugačne že po svojem tonu, kot da prav to potrebujemo. Prerok napoveduje ob vsej sodbi, ki ga obdaja, neke vrste pomilostitev svojega ljudstva. S kakšnim razlogom Sofonija razglaša veselje? Kako lahko to primerjamo z »umetnim« veseljem, ki se je v teh predprazničnih dneh naselilo v našo kulturo?

Osebno se me dotaknejo njegove besede ob mnogih občutkih krivde in sodbe, ki jih ljudje nosijo v sebi, in nas vklepajo v zapor.

Prav tako sem prepričan, da je naše življenje velikokrat v kritiki in obsodbi drugih ljudi podobno prerokovemu življenju. S to razliko, da je prerok prerokoval iz povezanosti z Bogom, mi pa iz svoje lastne presoje. Veliko več je kritike, obsodbe in nemilosti, kot pa veselja in veselega oznanila.

Pri svojem delu se srečujem z mnogimi obsodbami, naj gre na eni stran...