Ko sem stopila skozi glavna vrata bolnišnice, mi je na uho udaril jok, pomešan s čudnim vzdihovanjem in stokanjem. Pogledala sem skozi druga velika vrata, ki se, če se jim dovolj približaš, kar sama odprejo, in zagledala starejšo gospo, ki je nemirno hodila sem in tja po veliki čakalnici in tako boleče vzdihovala in hlipala. V čakalnici je bila še ena ženska na stolu pri kraju. Verjetno te uboge gospe ni znala ali ni mogla pomiriti in potolažiti. Morda sploh v sorodu nista bili ali niti znanki ne.

Zasmilila se mi je jokajoča gospa in nisem vedela, kako bi ji pomagala. Nekoga, ki je vstopil v preddverje, sem vprašala, kaj ji je, pa mi ni znal odgovoriti. Verjetno je tu nova in bolna in se boji neznanega in vsega, kar jo čaka, ali pa spremlja koga in tako trpi zaradi njegove nesreče ali bolezni.

Glasnega joka in tarnanja kar nisem mogla več prenašati. Ozirala sem se okrog, ali bo od kod prišla kakšna postava v...