»Zagreb so preplavili tisoči mladih z vseh koncev sveta. Doživetje je pravzaprav neverjetno. Zamislite si, na primer, takšno hordo podivjanih navijačev! Mestu bi grozilo, da niti kamen ne ostane na kamnu, krščanska mladina, ki jo je zbralo taizéjsko gibanje, pa bo Zagrebu v teh dneh kvečjemu dozidala še kak duhovni nebotičnik, ki bo – čeprav neviden v vidni podobi mesta – ostal v trajnem spominu.« Tako se je množici 40.000 mladih v enem izmed zagrebških dnevnikov čudil komentator Darko Pavičić. Še veliko več tega so izkusile družine iz Zagreba in širše okolice (vse do Karlovca in Siska), ki so med 28. decembrom in 1. januarjem v svoje domove odprto sprejele prav vse romarje, kar se je zgodilo šele tretjič v 29-letni zgodovini romanj zaupanja in sprave na zemlji. Izkušnja neverjetnega gostoljubja je bila ena tistih, o katerih se je med mladimi romarji, tudi med okrog 500 Slovenci, največ govorilo. Dopoldneve so preživljali v molitvah, pogovornih skupinah in druženju po 160 župnijah,...