Izhajala je iz znane veronske družine Canossa. Njena davna prednica Matilda Canossa je igrala pomembno vlogo v znanem boju za investituro. Rodila se je leta 1774. Kmalu sta ji umrla oba starša. Zaupali so jo v vzgojo neki učiteljici, ki pa ji ni bila naklonjena. Petnajstletna je zbolela za ošpicami in stala na robu groba. V bolezni je začutila klic, da bi se posvetila redovniškemu življenju. Da bi ga bolje spoznala, je nekaj mesecev živela v različnih ženskih kontemplativnih samostanih.

Spoznala je, da jo Bog kliče v takšne redove. Pred oči so ji stopile množice revežev, ki so oblegale njihovo graščino, in začutila je, naj se posveti lajšanju revščine, ki je prav v tistih časih bila po severnoitalijanskih mestih posebno huda (francoska revolucija). Razmišljala je takole: »V samostanu bi res posvetila samo sebe, toda ne bi mogla preprečiti grehov in se veseliti v reševanju duš.«

Njeno razmišljanje je duhovni voditelj odobril in tako je začela skrbeti za veronske reveže. Pridružila se je pobudi tamkajšnjega škofa za »Sveto bratovščino duhovnikov in laikov bolničarjev«. Skupaj z nekim duhovnikom je sodelovala pri sestavljanju pravil in pri tem pokazala velik organizacijski čut. Dali so ji samostojnost in ustanovila je Družbo Brezmadežne, katere članice so se zavezale, da bodo hodile oblečene primerno svojemu stanu, toda s poudarkom na skromnosti. Hkrati je ustanovila Družbo za moške z imenom »Trije soldi«. Člani so se zavezali, da bodo vsak teden toliko denarja darovali za dobre namene.

Po škofovem nasvetu se je potem Magdalena Gabrijela posvetila apostolatu med zapuščenimi dekleti, ki so bila izpostavljena nevarnostim ulice. Prvi dom je skupaj s svojimi tovarišicami našla v zloglasni veronski četrti Sv. Zenona. Takrat je imela šele 25. let in sorodniki so zahtevali, da se vsak večer vrne domov. Končno je dobila v četrti zapuščen samostan svetih Jožefa in Fidencija in se je mogla tam za stalno naseliti. Leta 1808 je tako nastala redovniška skupnost z imenom Hčere krščanske ljubezni (kanosijanke).

Magdalena je doživela, da se je njena skupnost hitro širila po severni Italiji (Benetke, Milano, Bergamo, Trento). Posvečala se je vzgoji ženske mladine, strežbi bolnikov in vzgoji učiteljic in laiških katehistinj. Magdalena je bila takrat zelo poznana oseba in je imela številne zveze z uglednimi možmi in ženami tistega časa v Italiji.

Za blaženo jo je razglasil leta 1941 papež Pij XII., za svetnico pa papež Janez Pavel II. 2. oktobra 1988.

Čeprav je svojo mladost preživela v razkošju ene najbolj premožnih in najbolj uglednih veronskih družin, Magdalena ni imela srečnega otroštva. Po zgodnji očetovi smrti skupaj z brati in sestrami tudi materine ljubezni ni bila več deležna, saj jih je mati naskrivaj zapustila. Bridka izkušnja in huda bolezen so v njej počasi izoblikovali sklep, da svoje življenje posveti trpečim in pomoči potrebnim ter jim poskuša darovati tisto, kar je sama pogrešala v otroških letih. Potem ko je nekaj časa preživela v karmeličanskem samostanu in odbila vse snubce ter poskrbela za otroke in gospodinjstvo prezgodaj umrle tete, je začela uresničevati svoj sklep. Ustanovila je družbo Hčera ljubezni, ki se je kmalu razcvetela ne samo v Italiji, pač pa v mnogih drugih krajih in deželah, celo na Kitajskem in v Indiji.




Ime: Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam. Razlag imena je ogromno, najbolj sprejemljive pa so: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Magdalena pa je posamostaljena pridevniška beseda v pomenu »(Marija) iz Magdale«.

Rodila se je 1. marca 1774 v Veroni, Italija,

umrla pa 10. aprila 1835, prav tako v Veroni.

Družina: Bila je drugi od šestih otrok v eni najbolj uglednih italijanskih plemiških družin. Njen oče je bil markiz Oktavij Canossa, mati pa ogrska grofica Terezija Szluha. Oče ji je umrl, ko je imela pet let, čez dve leti pa jih je zapustila tudi mati in se še enkrat poročila.

Sodobniki: Cesarja Napoleon I. in Franc I., sv. Elizabeta Seton, papeži Pij VII., Leon XII, Gregor XVI.

Skupnost: Ustanovila je družbo »kanosijank« ali Hčera ljubezni (sprva so se imenovale služabnice revnih), ki je bila potrjena leta 1828. Njihovo poslanstvo je opravljanje del usmiljenja in verska vzgoja izgubljenih otrok. Družba ima danes tudi moško vejo. Delujejo v 33 državah na petih celinah in imajo več kot 3000 članov.

Zavetnica: Svojega reda, ubogih, karitativnih dejavnosti, šol in zavodov, ki so ji posvečeni.

Kreposti: Na prvem mestu je bila prav gotovo ljubezen do bolnih, ubogih in prepuščenih samim sebi. Bila je vedno vedrega in prijaznega značaja, duhovno pa povezana s trpečim Kristusom in njegovo žalostno Materjo. Tuja ji niso bila niti mistična doživetja in zamaknjenja.

Upodobitve: Podobe kažejo ženo v zrelih letih v črni obleki z značilnim pokrivalom – ruto na glavi, na prsih pa ima večjo svetinjo s podobo Žalostne Matere božje. Upodabljajo jo s sklenjenimi rokami pred Križanim, pa tudi sredi otrok.

Goduje: 8. maja.

Beatifikacija: 8. decembra 1941 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo, 2. oktobra 1988 pa papež Janez Pavel II. za svetnico.

Splet: www.canossinasisters.org.au; www.canossiani.it

Misel: »Nobena človeška beda in revščina nam ne smeta biti tuji.«