Zapri
Iskanje

Ivo (Ives) Helory

Objava: 11. 07. 2011 / 06:57
Oznake: Svetniki
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:43
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ivo (Ives) Helory

Ivo (Ives) Helory

Zavetnik: pravnikov, odvetnikov, notarjev, sodnih pisarjev, sodnikov; duhovnikov, strugarjev, sirot in ubožcev; zavetnik vseučilišča v Nantesu in Bretanije

Atributi: sodniška toga oz. duhovniška obleka, talar z biretom

Življenjepisci pravijo, da je njegova mati ob porodu prejela obljubo, da bo njen sin duhovnik, zato je Ivu že v rani mladosti naročala, naj tako živi, da bo nekoč postal svetnik, in ga v tem duhu tudi vzgajala. Po študiju se je vrnil domov in postal advokat v mestu Rennes. Odločno je zagovarjal vdove, sirote in ubožce, se postavljal na njihovo stran, se zanje boril in jih branil. Pri enaintridesetih letih je prejel mašniško posvečenje, škof v Treguierju pa mu je zaupal isto službo, kot jo je opravljal v Rennesu. Na starost si je zaželel na župnijo, zato so mu dodelili kmečko župnijo Tredrez, nato pa Lounnec, kjer je ustanovil bolnišnico in v njej osebno stregel bolnikom. Veliko je tudi pridigal in učil po okoliških krajih. V srednjem veku je bil zelo češčen tudi med ljubljanskimi pravniki, ki so se dobivali ob njegovem godu, ki so ga praznovali v cerkvi sv. Jakoba.



Ime: Izhaja iz imena Ivan, to pa iz grškega oz. hebrejskega Johanan »Bog je milostljiv, se je usmilil«. Francosko ime pa naj bi izhajalo iz starovisokonemškega iwa, v pomenu »tisa«, oz. imena Yvain.

Rodil se je 17. oktobra 1253 v Kermartinu poleg Treguierja v francoski pokrajini Bretaniji,

umrl pa 19. maja 1303 v Louannecu, prav tako v Bretaniji.

Družina: Starši so bili plemiškega rodu: oče je bil lord Helori, mati pa Ancona de Kenquis. Bila sta zelo krepostna in pobožna, znana po svoji dobrodelnosti.

Izobrazba: Bil je vsestransko izobražen, saj je študiral bogoslovje, modroslovje in cerkveno pravo v Parizu in v Orleansu.

Skupnost: V Franciji, Italiji, Belgiji in Braziliji obstajajo t. i. »Ivove bratovščine«, ki skrbijo za pravno zaščito vseh, ki so je potrebni.

Zavetnik: Je zavetnik pravnikov, odvetnikov, notarjev, sodnih pisarjev, sodnikov; duhovnikov, strugarjev, sirot in ubožcev; zavetnik vseučilišča v Nantesu in Bretanije.

Kreposti: Že kot dijak je napravil zaobljubo čistosti, živel je spokorno in skrajno ubožno; mesa in vina ni užival, postil se je trikrat na teden, spal na ličkanju in se oblačil v raševino. Kasneje je vse dohodke razdal revežem, sam pa imel le po eno obleko. Sredi noči je molil brevir, na mašo se je dolgo kleče pripravljal in bil med maševanjem ganjen do solz.

Čudeži: Že za življenja ga je Bog poveličeval s čudeži, ki so jih potrdile priče. Potrjen je npr. čudež, kako je nekoč, ko je sedel k bornemu kosilu, prišel k njemu berač. Ivo je postavil svoj krožnik predenj in ga nagovoril, naj le pogumno zajame iz njega. Berač je res zaužil nekoliko hrane, nato pa vstal. Soba je v trenutku zažarela v nadzemeljskem sijaju, berač, bil je sam Jezus, pa se je poslovil z besedami: »Mir s teboj!«

Upodobitve: Upodabljajo ga v sodniški togi oz. duhovniški obleki: v talarju z biretom, z reveži okoli sebe, kako posluša njihove tožbe; ponekod je upodobljen tudi z vrvjo in bičem v roki.

Goduje: 19. maja.

Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VI. 19. maja 1347.

Ivo (francosko Yves) se je rodil leta 1040 v zahodni Franciji. Plemiški starši so mu omogočili široko izobrazbo, ker je bil bistrega duha. Po šolanju v Parizu je odšel v samostan Le Bec v Normandiji. V prvi službi se je tako izkazal, da so ga poklicali v domači kraj in ga postavili za prošta v samostanu regularnih kanonikov. Že takrat je zaslovel po učenosti, modrosti in svetosti. Papež Urban II. ga je posvetil v škofa in izbral za svetovalca.

Ker je glasno ugovarjal zakonolomstvu kralja Filipa, ga je le-ta za več mesecev vrgel v ječo. Rim je po več opominih leta 1095 kralja izobčil. Isto leto sta se Ivo in papež Urban II. spet srečala na sinodi v Clermontu, kjer so razglasili prvo križarsko vojno in sprejeli več sklepov glede reforme Cerkve, ki jih je predlagal Ivo.

Ivo je vse poskusil, da bi kralja spravil s Cerkvijo, in je pozdravil odslovitev druge žene, kar je leta 1104 omogočilo kralju vrnitev v cerkveno občestvo. Čez tri leta je bolnega Iva prišel obiskat sam papež Paskal II., ko je šel na reformno sinodo v Troyes. Ivo je pozdravil papežev kompromis glede investiture na Angleškem. Zgodilo se je prav to, kar je Ivo ves čas priporočal v takratnem investiturnem boju: Cerkev naj svobodno izbira škofe in opate, vendar naj se o kandidatih posvetuje z dobromislečimi vladarji, ki imajo pravico, da jim ti ob prevzemu državnih fevdov obljubijo zvestobo v svetnih zadevah. Misli Iva iz Chartresa so si utirale zmagoslavno pot po Evropi in so bile zdrav temelj za spravo med papežem in cesarjem v Wormsu leta 1122 (wormški konkordat). Ivo pa tega zadnjega zadoščenja ni učakal, ker je umrl decembra 1117.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh