»Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Luka 15,20).



Gregor Lotrič

Zadnje čase veliko razmišljam o priliki o izgubljenem sinu (Luka 15,1132). Ta motiv je navdihnil že mnoge pred menoj tako pisatelje kot slikarje. Na misel mi prihaja Rembrandtova upodobitev motiva, ki jo gledam vsakič, ko z družino obiščemo svakinjo. Na sliki je oče, ki objema klečečega sina. Slika (reprodukcija, da ne bo pomote) visi na steni ob vhodnih vratih, tako da jo je nemogoče zgrešiti. Vprašam se, zakaj prav tam?

Svetopisemski odlomek pripoveduje, kako se je sin, ki je želel svoj delež, spet vrnil k očetu. Spominja me na to, kako si včasih zaželim, da bi v življenju imel vse, da bi mi bilo »lepo«, da ne bi imel nobenih skrbi, ... kot sin, ki si je želel očetove dediščine. Ko je sin očeta prosil, naj mu da svoj delež, si je pravzaprav želel, da bi oče že umrl, saj...