Zanimivo, kako malokrat pomislimo na to, da svet pravzaprav deluje po preprostem pravilu vzroka in posledice in kako lahko malenkosti, ki se jih niti ne zavedamo, prinesejo daljnosežne posledice. Ena takih vzročno-posledičnih zgodb je, ne boste verjeli, učenje jezikov. Za generacijo, ki je bila rojena blizu sredine prejšnjega stoletja, bi lahko rekli, da je generacija televizije. Ta je, čeprav še brez barv, že pred pol stoletja zasipala s podatki in prek nje smo se skozi TV-program, še kot predšolski otroci, marsičesa naučili, denimo jezikov. Resda so bili to pred desetletji predvsem jeziki naših takratnih jugoslovanskih sodržavljanov, pa vendarle. Jezik je jezik. Če danes prisluhnem svojima otrokoma, ki te informacije nista več imela, ker sta odraščala po osamosvojitvi, lahko ugotovim, da znata en oziroma dva jezika manj. In izrazi, ki se meni v nekdanji »srbo-hrvaščini« zdijo povsem razumljivi in sami po sebi umevni, so njima tuji, neznani. Pač pa je generacija današnjih mladostni...