»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil« (Jn 14,23).

Prepričan sem, da vsak od nas kdaj želi zbežati od vsakodnevnega kaosa, ki ga doživlja v svojem življenju.

Mnogi imajo celo občutek, da jim to uspeva, ko se vrnejo domov in se udobno namestijo v naslonjač in gledajo priljubljene venezuelske nadaljevanke, resničnostne šove …

Nekateri, predvsem mnogi mladi, se zatekajo v različne omame alkohola in drugih drog. Pravzaprav se ne zatekajo, ampak naravnost bežijo pred nevarnostmi (beri odgovornostmi) vsakdanjega življenja.

Spet drugih se v vsakodnevni obremenjenosti polasti jeza, užaljenost, melanholičnost, zamera, ljubosumje. Ko se pogovarjam s temi ljudmi, v določenem trenutku izpostavijo skupni imenovalec, da želijo ustvariti boljšo prihodnost zase in za svoje otroke. To sploh ni slaba želja, ampak občutek imam, da se kot muha, ujeta v sobi, zaletavajo v okensko steklo, ker želijo najti pot na svobodo.