Neskončni, usmiljeni in (kot ti najraje rečem) ljubi Bog!

Ne zameri, ker se zopet obračam k Tebi, takole – pisno; ampak na moje prvo pismo mi nisi odgovoril (Družina, št. 23, 2006). Pa saj te razumem: tudi jaz ne odgovorim prav vsakemu zaskrbljenemu teologu, ki se obregne ob mene in moje početje. A glej, prav zato ti pišem. Zadnje čase se srečujem s teološko podkovanimi in izobraženimi ljudmi, ki trdijo, da te poznajo, da sodelujejo s tabo in so sploh v tesnih stikih s teboj. In prav nobenega razloga nimam, da jim ne bi verjel. Vendar me prepričujejo in mi skušajo dokazati, da nisi tak, kot te poznam, da si (milo rečeno) precej drugačen. Verjemi mi, da sem se prestrašil! Iz njihovih opisov in dokazov bi rekel, da si precej zapet, zresnjen, kar nekoliko zagrenjen, v hlačah na rob, z vedno zapeto srajco in, seveda, v kravati in suknjiču, z urnikom in natančno točkovanim dnevnim redom – nekakšen božji birokrat. In, oprosti, takega te res ne (s)poznam. Kajti k meni prideš vedno...