Prvi prizor: nedeljsko popoldne, enkrat lani, poleti. Z vrečko bombonov v žepu grem na obisk k prijateljem, mladi družini s tremi živahnimi otroki. Manjka samo še 100 metrov. Zavijem za vogal, ko me prestraši do zoba oborožen mož s pištolo v rokah, usmerjeno naravnost v mojo glavo. Sosedov fantek s suho vejo v rokah je verjetno reševal svet pred najhujšim sovražnikom ... »Živijo, borec!« ga pozdravim. Za trenutek se zmede, nato se skrije za ograjo in mi odzdravi z »bang, bang, bang ...«.

Drugi prizor: potrkam na vrata prijateljev, odpre mi mamica. Še preden ji rečem »živijo«, se okoli mene že znajdejo trije sinovi. Vsak nekaj zakriči, me pozdravlja in mi hoče nekaj pokazati. Kmalu sem že seznanjena z novo knjigo o strojih in mostovih, videoigrico »postani mojster« in traktorjem s pedali za najmlajšega. Na zgoščenki igra Adi Smolar, ki v pesmi prosi Boga, da ne bi »crknil televizor«. Pri njih je televizor res »crknil«, saj stari mini televizor služi zgolj za oglede izbrani...