»Janez je njegove ime« (Lk 1,60).

V življenju se je najlaže držati ustaljenih navad, vzorcev obnašanja, govorjenja … Radi smo tradicionalni, ker nam to daje neke vrste varnost. Pa naj gre za tiste, ki se opredeljujejo za pridne ali poredne – ustaljene tirnice so menda najboljše.

V zaporu velikokrat ugotavljam, da se ljudje pravzaprav ne želijo spremeniti, ker je njihovo obnašanje postalo že neke vrste tradicija. Do zelo podobnih ugotovitev lahko pridem kdaj tudi v kakšnem župnijskem občestvu, ki ga obiščem. Ljudje tako pridno sedijo v cerkvenih klopeh in iz navade samo zrejo vate. Ko steče pogovor, mi ljudje kot v neke vrste strahu razlagajo, da ne vedo, če se to sme ali če se to lahko. Nekateri se izmikajo z izgovori, da oni niso za to, da oni tega ne zmorejo … Ja, govorim o ljudeh, s katerimi se srečujem v zaporu ali pa zunaj njega.

Odlična priložnost, da človek premisli, česa vsega se v svojem življenju krčevito oklepa, je prav božja beseda o...