»A le eno je potrebno …«.

Vedno znova me ljudje sprašujejo, ali si vzamem kaj časa tudi zase. Ob nenehni vpetosti v delo z različnimi skupinami, ljudmi v zaporih, v stiski začenjam svoje poslanstvo zgodaj zjutraj in se pozno v noč vračam domov, izčrpan, da največkrat kar padem v posteljo. Mnogi ljudje mi želijo postreči tudi s kakšnim nasvetom, kako se je potrebno »usesti dol« in si vzeti čas zase. Sam pri sebi si kdaj mislim: »Spet je nekdo pameten!« V teoriji mi je zelo jasno, da se je potrebno ustaviti in si nabrati moči. Tudi sam sem v nasvetih drugim zelo »izviren«. Kako naj se ustavim, ko pa okoli sebe vidim toliko ljudi, potrebnih pomoči?

Počutim se kot Marta iz evangelija, ki jo je skrbelo, ko je videla, kaj vse mora postoriti ob Jezusovem obisku.

Potrebno se je učiti, kako lahko najdem vsaj nekaj trenutkov v dnevu, ko si vzamem čas zase, da se usedem h Gospodovim nogam in mu prisluhnem. Z učenjem mi prav to mora postati nujnost, kot prehranjev...