Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Šola ponižnosti

Za vas piše:
Mica Škoberne
Objava: 29. 09. 2007 / 22:00
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 19.07.2011 / 11:12

Šola ponižnosti

Drugačnost zelo dobro sprejemam, spoštujem, cenim, občudujem, skratka nobenih težav nimam z drugačnostjo ... Tako sem vsaj mislila v svojem napuhu, preden sem za dva meseca vstopila v drugačnost Angole in se s tem vpisala tudi v šolo ponižnosti.
Drugačnost? To je nekaj zelo čudovitega, dragocenega in spoštovanja vrednega. Drugačnost zelo dobro sprejemam, spoštujem, cenim, občudujem, skratka nobenih težav nimam z drugačnostjo ... Tako sem vsaj mislila v svojem napuhu, preden sem za dva meseca vstopila v drugačnost Angole in se s tem vpisala tudi v šolo ponižnosti.


Foto: Mica Škoberne

Ena izmed prvih noči na afriški celini, okrog četrte ure ponoči, zunaj se sliši petje, melodija nedoločljivega značaja se ponavlja in ponavlja ... Obilica novih vtisov, nov jezik, novi obrazi, razlike in nepoznane situacije, to človeka vendarle utrudi (kar pa še ne pomeni, da imam težave z drugačnostjo!), da zvečer samo še pade v posteljo. Kako naj torej izmučeni človek ob tem hrupu mirno spi? Ugotovila sva že, da je tu pesem stalna spremljevalka ljudi, in glasno razmišljam, da se verjetno najbolj zgodnji že odpravljajo na delo in si dajejo...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh