V nedeljo, 11. novembra, ko so pri cerkvici sv. Jakoba na Vrhtrebnjem na Dolenjskem utihnile vse slavnostne besede in pesem ter je nebo ožarilo sonce iz dežele, kjer nikoli ne zaide, sta ostali in odzvanjali le še dve temeljni besedi v srcu slehernega: o človeku in življenju.

Najprej o življenju, nesmrtnosti. »Da bi se verni utrdili v dobrem in še prej v veri v večno življenje,« je v mašnem nagovoru poudaril novomeški škof mons. Andrej Glavan. V veri, ki je bila navzoča že v času bratov Makabejcev, a se je dokončno okrepila šele s Kristusovim vstajenjem. Iz te vere so črpali moč kristjani, vsi mučenci in svetniki. »Ko nas toliko in preveč profesorjev uči, kako je treba živeti, samo Cerkev, ki kaže na Kristusa, zares obljublja, kako je treba živeti in umreti, da se ne umrje. Takšen pričevalec večnosti je bil tudi pokojni nadškof Šuštar, ko je živel in govoril, da je državljan zemeljske in že nebeške domovine,« je bila škofova misel.

Tako je bila naposled izrečena t...