Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ojoj, spet bo treba k maši ...

Za vas piše:
M. Š.
Objava: 05. 04. 2008 / 22:00
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.07.2011 / 11:22

Ojoj, spet bo treba k maši ...

Kaj nas ovira, da maše ne moremo v polnosti doživeti? Ali je maša res nekaj tako posebnega?

Foto: Tamino Petelinšek


Ojoj, spet bo treba k maši! Pa tako lepo bi bilo še malo pospati!« »Aaah, kakšen dolgčas. Pa kako dolgo in dolgočasno pridigo je imel župnik!« »Ne vem, zakaj bi moral iti k maši ravno vsako nedeljo. Bolje je, da grem samo takrat, ko si tega res zaželim.« »Čez velikonočne praznike sem bila tolikokrat pri maši, da mi zdaj pa res ni treba ravno vsak teden.« »Uf, samo še do birme, potem pa me ne spravijo več k maši. Zakaj moram zbirati te trapaste listke?«

Na zalogi imamo še veliko podobnih pritožb, opravičil in izgovorov. Vsi po vrsti govorijo o našem zgrešenem pogledu in odnosu do maše. Vse prehitro se nam zgodi, da začnemo v njej videti samo neko obveznost. Zdolgočaseno ponavljanje neke rutine, drdranje besed, ki grejo mimo nas, dremanje v klopi, radovedno oziranje po cerkvi, klepetanje s sosedom, na koncu pa smuk ven iz cerkve proti vratom še med zadnjo pesmijo....

Prispevek je dostopen samo na naročnike Družine.

Nazaj na vrh