Michel Brûlé: Deček, ki je želel spati

»Jaz sem manj kot nič, nisem močan, nisem pogumen, vem pa, da nisem slab,« o sebi pravi Brûléjev Deček, ki je elel spati (Ljubljana: Vale-Novak, 2007). V barakarskem naselju Vidigal ob Riu de Janeiru rojeni Nino, ki mu nevihta pri dvanajstih vzame domovanje iz lepenke, nato pa mu od neutolaljive alosti umre še mama, se potem, ko nima ničesar in nikogar več – »ne strehe, ne sten, ne rame, kamor bi lahko naslonil glavo« – odpravi v Rio, v njegovi glavi »čudovit, bajen kraj, ki ponuja vso svobodo, vse monosti«.

Toda ko se dotakne Ria, vdihuje njegov topli zrak in v izlobah občuduje stvari iz oglasnih zloenk, na ulicah pa lepe avtomobile, ter ko bistroumno ugotovi, da za rešetkami ne ivijo samo jetniki, temveč tudi bogataši, spozna, da mu preostane le beračenje: »Če si lačen, če nimaš denarja, če nisi tat in če iviš na planetu, kjer tip v alfa romeu lahko skoraj povozi otroka, pa se niti ne ozre, zate ni druge rešitve.« Tak...