Še pred nekaj leti se je v slovenskem šolskem prostoru na najvišji ravni, kjer se je odločalo o belih in drugačnih knjigah, bíla bitka med izobraževanjem in vzgojo. Nekateri so zatrjevali, da izobraževanje zadostuje, spet drugi so zagovarjali tesno povezavo med učenostjo in vzgojo. Prvi so trdili, da ni pomembno, kakšen je človek, ampak da je strokovnjak na svojem področju. Drugi so bili mnenja, da je pomemben človek kot celota. Prvi so govorili o svobodi človeka in ob tem hote ali nehote pozabljali, kako lahko ga je preslepiti. Prav ti so ponavadi trdili, da je verovanje v nadnaravno še vedno opij za neuko ljudstvo. Drugi so hiteli dokazovati, da je res ravno naprotno. In oboji so bili presenečeni, ko je iz te povprečnosti, ki so ji merili dolžino sive možganske mase in širokost srčnih prekatov dobrote, izstopalo čedalje več osebkov. In to takih, ki so zares mislili s svojo glavo in se ravnali po vzgibih srca in Duha.

Ne ni napaka. Duha pisano z veliko. Le kaj drugega bi l...