(Iz dnevnika)

Ko sem, odslužen planinec, danes v Družini domotožno bral članek Andreja Praznika »Mala Mojstrovka«, sem se zamislil ob stavku: »Osupljivo je, kako se življenje v tem trdem in neprijaznem okolju oklepa vsake špranje, vsake najmanjše možnosti za obstanek. Mi pa včasih tako hitro obupujemo in vržemo puško v koruzo …«

Včeraj mi je namreč poštar prinesel pismo, ki je bilo povsem drugače uglašeno. »Nekoliko spremljam Vaše pisanje v Družini. Če Vas razumem, zavračate nihilizem … Naglašate fantastičnost (Vaš priljubljeni izraz) vstajenja in večnega življenja … Kaj pa, če je za človeka morda bolje in si neredki to tudi želijo: umreti in se potopiti v nič, za večno zaspati in se nikoli ne zbuditi … Ali ni tudi to po svoje fantastično? Ničesar se ti ni treba bati, tudi neskončnega dolgčasa nekje v neznani večnosti. Nisem nihilist, a ne bi imel nič proti, če bi se mi to zgodilo. Brezskrbno, sladko in večno bi ajal. Posebno ko je menda v Bibliji nekje z...