Če bolj pozorno pogledamo in prisluhnemo ljudem okrog sebe, dobimo občutek, da zelo veliko govorimo. O najrazličnejših stvareh, o pametnih in manj pametnih. Snovi nam nikoli ne zmanjka. Če pa pogovor utihne, se počutimo skoraj nelagodno. Saj ne znamo biti tiho. Ob vseh številnih besedah, ki jih dan za dnem izgovarjamo, se včasih vprašam, ali si znamo povedati to, kar je bistveno. Ali se morda ne izogibamo tem, ki niso ravno prijetne? Ali nismo o marsičem raje tiho in se delamo, kot da tega področja v našem življenju sploh ni?

To mi je prihajalo na misel, ko mi je znanka, ki ima tudi multiplo sklerozo in je zelo težko pokretna, pisala, da jo je obiskala mlada profesorica z neke fakultete. Sedla je k njej in jo vprašala: »Kako je s to boleznijo, kako se z njo živi, kakšne težave imate?« Čisto preprosto in odkrito, kot da bi se pogovarjali o kakšni knjigi. In potem sta se pogovarjali še o čisto drugih stvareh. Moja znanka je to doživela kot nekaj ze...