Rozalija je svojo mladost preživela na dvoru v Palermu, vzgajali so jo kot kraljično, zato ji snubcev, tudi zaradi njene lepote in miline, ni manjkalo; najbolj zagret zanjo je bil Baldovin, bodoči Jeruzalemski kralj. A Rozalija, ki je že dotlej živela skromno in ponižno, je sklenila, da bo svoje srce ohranila za drugačnega ženina. V njenem času, to je v 12. stoletju, je bilo meništvo v razcvetu, za mnoge je bil privlačen zlasti puščavniški način življenja. Tako se je tudi Rozalija odločila, da se pridruži redovnikom, ki so živeli po pravilih sv. Bazilija. Zapustila je domače in dvor ter se naselila v votlini na Monte Reale, Kraljevski gori, nad mestecem Coschiono. Legenda pravi, da je odšla tja po Marijinem naročilu in da sta jo na goro vodila dva angela. S seboj je vzela samo križ in nekaj nabožnih knjig. Tu je v votlini živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom. Hranila se je z zelišči in koreninicami, k...