V svoji knjigi Konec zgodovine in zadnji človek Francis Fukuyama govori tudi o »plemeniti človekovi kreposti« timosu, znani že pri Platonu in pri Vaclavu Havlu, ki jo ima avtor za prirojeno. Gre za »notranji čut za pravičnost«, ki utemeljuje »nesebičnost, idealizem, moralnost, samožrtvovanje, pogum in častivrednost«. Človek ima v sebi prirojen čut pravičnosti, moralne drže, to, kar imenujemo dostojanstvo ali samospoštovanje, ki je usposobljenost, da povsod in vselej delujemo kot dostojna bitja. Čut za pravičnost nam narekuje, da smo enako pošteni do sebe kot do drugih, da jih merimo z enakimi vatli kot sebe, presegamo manihejske predstave, s katerimi drugim podtikamo vse slabo, sovražnost, nečloveškost. Drug mislec govori o državljanskem pogumu, ki je predvsem v tem, da se postavimo po robu zlu in pogumno zastavimo besedo za resnico in pravičnost. Če imamo razvit čut za moralno samospoštovanje, bomo tudi drugim omogočali enako obravnavo, kar je podlaga za uspešno dem...