»Stopimo na pot luči!« Povežimo se in stopimo skupaj, da zasveti luč, ki je ne prežene še tako temna noč. Za na pot ni potrebno kupovati novih svetilk, tudi med starimi ni treba izbirati. Dovolj je, da zares odpremo vrata svojih src, da vstopi Jezus. To je Luč, ki bo razsvetlila še tako temen del poti v našem življenju.
Mislim, da najtemnejše in najtežje prehode na naših poteh predstavljajo zamere, izmikajoči pogledi, bolečina, ko nas je nekdo prizadel, neodpuščanje sebi in drugim ... Kako težko je odpustiti nekomu, ki se mi niti ne opraviči ali me ne prosi odpuščanja, Janez Krstnik pa nas vabi prav k temu. To je ena najtežjih nalog. Odpuščanje je zagotovo eden največjih čudežev, ki na svetu obstaja, zgodi pa se lahko le z božjo pomočjo. Zato je tako zelo pomembno, da za tiste, ki nas kakor koli prizadenejo, molimo in svojo žalost izročamo v božje roke. Tako vrata svojih src odpiramo Jezusu, da bo lahko on ljubil po naših besedah in dejanjih, ko mi sami še ne bomo zmogli.
<...>