»Ata, kam pa greš? Kaj greš spet v službo?« je bila radovedna hčerka. »Tako je, ja. V službo grem.« »Pa te dolgo ne bo?« se ni dala ugnati. »Ja. Nekaj časa se vozim. Potem bo slovesnost. Ja dobre štiri ure.« »Srečno se vozi. Pa hitro pridi. Angelčki, naj te varujejo.«

Pa mi je dala misliti za slabo uro vožnje, kakšna je moja služba. Ali je res služenje, biti na voljo bližnjim, v mojem primeru bralcem, ali je le obveza in nujno zlo, da se na začetku meseca izpiše na elektronskem bančnem računu dovolj velika številka za poravnavo vseh položnic in da ostane še kaj za prazne police v hladilniku. Kot nalašč je bilo tisti dan posvečenje stalnega diakona, ki se je v cerkvi pred vsemi župljani obvezal, da bo vse življenje v službi najbolj ubogim in potrebnim. Služiti bližnjemu. Mož ženi, starši otrokom, otroci staršem, sosed sosedu, uslužbenec stranki itd. Služiti z vsem, kar nam je podarjeno. Tako...