Sopotniku in prijatelju v slovo

Ko sem v petek zvečer, 22. svečana, v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja v dolgi premikajoči se vrsti končno prišel do krste, sem pred Vašim obličjem obstal kot vkopan. V njem sem zaznal mir, v katerega se je strnilo vse Vaše življenje, vsa drobna in velika dejanja, vse delovne postaje, vsi nagovori, predavanja, vsi nastopi v javnosti, v medijih, cerkvah, na romarskih potovanjih, v zasebnih prijateljskih druščinah; velikokrat sem bil Vaš sopotnik in sogovornik. Prva misel, ki se mi je sedaj iz srca in duše porodila, je bila: Dragi nadškof Perko, moj nepozabni prijatelj, na veselo snidenje! Jutri, pojutrišnjem, a gotovo prav kmalu se bova srečala!«

Bliskovito sem v tej viziji prebral Vaše škofovsko geslo: Uniti in Spiritu / Združeni v Duhu. Zares, čutil sem združenje z Vami. A le kako sem vse to razumel? Nič drugače, kot ste sami izpovedali v svojem škofovskem ge...