Preljubi! Sveti! Nadvse dragi in čislani Apostol! Moj dragi Pešec!

Ko je moj oče prebral tebi naslovljeno pismo o čudnih Gospodovih poteh, mi je dejal: »Noben ne ve, kaj ga čaka in vsacga lahko doleti. Morš kar svoje gledat. Ni treba bit nč važen!« Pa se mi je zazdelo, da mi na drugo uho ti šepetaš: »Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade!« (1 Kor 10,12). In sem se zamislil nad svojimi besedami, zapisanimi in natisnjenimi, izgovorjenimi in neizgovorjenimi, tako globoko, da je še možinjo (saj sem ti menda že povedal, da tako ljubkovalno kličem boljšo tretjino svojega zakona?) zaskrbelo, ko mi ni dišalo in teknilo, kar je bilo iz ljubezni in v ljubezni pred mene v použitek postavljeno!
In so se mi po glavi motale razne misli, da naj vsak najprej pred svojim pragom pomete in kdo si ti, da sodiš svojega brata, da spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje … In je bilo misli veliko, moja glava pa majhna … Pa so se misli začele zaletavati in so se nekatere razletele, druge...