»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo« (prim. Jn 12,24).

Ko opazujem ljudi okoli sebe, večkrat opazim, kako ljudje ravnamo v svetu, prenapolnjenem z dobrinami, reklamami, vabili … Marsikaj, kar nas obkroža, bi radi okusili in spoznali, marsikaj bi radi videli. Reklame nas mikavno vabijo, da poizkusimo. Srčno upam, da v to vrsto dobrin ne sodi tudi Jezus. Ali pač? Radi bi ga spoznali, okusili. Pri svojem delu, v zaporu sem priča, da marsikdo pride na pogovor in ga zanima, kaj je sedaj s tem Jezusom … Preprosto rečeno, želijo ga spoznati, kaj več zvedeti o njem. Prepričan sem, da je to prvi korak – spoznanje. Številni pa zgolj spoznavajo vse svoje življenje, preprosto ne naredijo koraka naprej in ne pričnejo živeti spoznanega. Večkrat ugotavljam, da je vera ljudi kot neke vrste »satelitek«, ki vstopi v naše življenje, ko ga potrebujemo. Potrebna pa je živa vera, ki se pozna v mojih dejanjih – v mojem govorjenju, stisku roke, korakih … Zrno, ki smo ga...