Na splošno velja, da so obiski bolnikov zaželeni. Najhuje je, če zboliš in dobiš vtis, da so vsi pozabili nate, da se te znanci in prijatelji kar nekako izogibajo. Že bolezen sama je huda stvar, potem pa še to, da nikogar ni več blizu.

Včasih pa utegnejo postati obiski tudi zelo naporni. Sploh, če je bolnik v slabem stanju, pa prihajajo ljudje, po več skupaj, s katerimi se slabše pozna in niti ne ve, kaj bi se z njimi pogovarjal. Takšen pogovor je zanj lahko naporen in utrudljiv. Sama se spominjam, kako me je pred mnogimi leti, ko sem še delala v bolnišnici, nekdo prosil, da obiščem mlajšo bolnico, ki je nisem poznala. Pred tem je imela kemoterapijo in ko sem prišla k njej, je strahotno bruhala, zato moj obisk v tistem trenutku gotovo ni bil prav nič na mestu. Pomenil je breme zanjo, pa tudi zame.

Mislim, da bi se morali veliko bolj navaditi na to, da vprašamo bolnika, ali si nekega obiska...